nedelja, 16. maj 2010

Japonske oblike poezije

Haibun (Kamen pripoveduje)


Stoletja ležim negiben in nem, tu, ob gozdni poti. Iz globin trde sivine opazujem vsakodnevna dogajanja.Trpim, vendar mi tega nihče ne verjame. Vsakdo le zamahne z roko, češ: „Saj si samo kamen, trd, brez čustev.“
Samevam in obujam spomine.
Nekoč že davno so drdrali mimo z lesom naloženi vozovi. Poleg so stopali kmetje in njihovi hlapci. Tihi, utopljeni v vsakdanje skrbi. Občasno so se pripodili otroci, kričali so in se prešerno smejali. Veliko bolj zadržane so bile ženice, ki so se šibile pod težkimi bremeni.
Mineval je čas, mimo so prihajali vedno novi obrazi.
Prihrumela je prva svetovna vojna in prinesla veliko gorja. Moški so morali na fronto. Zaskrbljene in lačne ženske so tiho hodile mimo. Odete v črnino so objokovale padle očete in može.
Prišel je mir, ovit v bolečino. Sledila so leta zatiranja, ki je z vrtoglavo naglico vodilo v novo morijo … drugo svetovno vojno.
Ležal sem tu, tih, prežet z bolečino. Želel sem si zakriti oči, zamašiti ušesa. Nisem znal ubežati.
Zgodil se je tisti nesrečni dan. Smrt se je priplazila čisto blizu.
Videl sem jih; v strahu trepetajoči deklici, tako nedolžni v svoji mladosti in starčka, ki je do zadnjega upal.
Videl sem grozo, zrla jim je iz oči.
Ustreljeni so obležali.


Koščena starka
mrzla in nepravična
grabi nedolžne.


***

Ni komentarjev:

Objavite komentar